Radio:
"V času povečanih geopolitičnih napetosti moramo zagotoviti
stabilnost in preglednost ter sposobnost napovedovanja razvoja
v sektorju svetovnega trgovinskega sistema," je izjavil
evropski komisar za trgovino Pascal Lamy ter dodal: "EU
in dežele Latinske Amerike bi morale sodelovati pri vzpodbujanju
ustreznih pogajanj v luči srečanja v Dohi, da bi zagotovili
uspeh ministrskega srečanja WTO v Cancunu v Mehiki septembra
letos."
Upajmo, da ne bo prišlo še do kakšnih
nemirov. Protiglobalisti se pripravljajo na naslednji vrh Svetovne
trgovinske organizacije, WTO. Letos bodo na WTO razpravljali
tudi o vodi. O vodi so že organizirali forum v Kjotu, protiglobalisti
pa so pripravili protivrh v Firencah. Zdaj pa bodo morali na
vrhu WTO sprejeti odločitev. Ali naj privatizirajo ali ne. Zdi
se mi, da globalno gledano pri tem vprašanju ni razlogov za
optimizem. Mi tukaj imamo srečo. Vode je dovolj, za kuho in
za umivanje. Pijemo seveda ustekleničeno vodo. Mama pravi, da
so v njeni mladosti pili vodo iz pipe. No, dobro je že, če imaš
tekočo vodo. Nekje sem zasledil neverjetne podatke. Na svetu
vsako leto zaradi bolezni povezanih s pomanjkanjem vode umre
pet milijonov ljudi: zdi se mi, da že danes več kot milijarda
ljudi nima dostopa do pitne vode (in zato pijejo svinjarijo
in zbolijo), pri Združenih narodih pa ocenjujejo, da jih bo
do leta 2025 dve milijardi in pol ali tri. Če bo poraba vode
ostala tolikšna, kot je zdaj. Če nas bo leta 2025 res že devet
milijard, kot napovedujejo, potem smo pečeni!
Kar nisem mogel verjeti: pri vsej vodi, ki je na Zemlji, mislim!
Vendar sem prebral, da sladke vode ni prav veliko. 97 % vode
na našem planetu je slane, v morjih in oceanih; od preostalih
treh odstotkov pa se mi zdi, da je je dva odstotka zamrznjene
v polarnem ledu, tako da je je na voljo le en odstotek ali pa
še manj. In biti je mora dovolj za pitje, namakanje polj, industrijo.
Industrija in kmetijstvo je porabita res veliko. Predvsem kmetijstvo.
In ogromno je zapravita. Ker je porabita več, kot jo narava
da z dežjem.
Skratka,
ljudi je že toliko, da postaja voda redka dobrina. Redke dobrine
pa je treba plačati. Tu se stvar začne. Koliko denarja je že
potrebnega za tretji svet? Nekje sem prebral ...
Aha, tukaj je. To je študija Svetovne banke: za zagotavljanje
varne in čiste vode revnim prebivalcem sveta bi se morala vlaganja
držav v razvoju povišati s 75 milijard dolarjev na 180 milijard
letno. Za več kot dvakrat.
Zato vodilni na WTO menijo, da bi k reševanju
problema vode morala pristopiti zasebna podjetja. Pravijo, da
je to edini način, da bi zbrali potrebni denar za odpravo pomanjkanja
vode pri revnih. Še posebej na južni polobli so vlade kronično
brez denarja in svojim državljanom ne morejo zagotoviti učinkovite
oskrbe z vodo. Javni skladi ali vladni organi, ki upravljajo
z vodovodi in storitvami, so v skladu s tem razmišljanjem birokratske
tvorbe, ki niso dovolj prožne in odprte za inovacije, kar bi
bilo potrebno za reševanje teh problemov.
Zasebna podjetja pa ravno zato, ker vlagajo in pričakujejo dobiček
od svojih vlaganj, posvečajo več pozornosti učinkovitosti. Pa
ne le v državah v razvoju, temveč tudi v razvitih deželah. Če
njihov dobiček predstavlja pristojbina, ki jo plačujejo uporabniki,
bo njihov interes nuditi učinkovite storitve, sicer bodo uporabniki
nezadovoljni in bodo šli drugam.
Skratka, zagovorniki privatizacije menijo, da bi vstop zasebnikov
v vodovodna in kanalizacijska podjetja ne le zmanjšal stroške
(od 15 do 45 odstotkov, pravijo), temveč tudi vzpodbudil inovacije
in odpravil to, kar je po njihovem mnenju konflikt interesov.
Če je javni sektor tisti, ki financira in upravlja oskrbo z
vodo, pravijo, potem bo le stežka posredoval, če se sistem,
s katerim sam upravlja, izkaže za neučinkovitega.
Vendar se vsi ne strinjajo s takim pogledom na ta problem. Predvsem
protiglobalisti in nasprotniki liberalizma, pa tudi številne
nevladne organizacije in znanstveniki. Nasprotniki privatizacije
menijo, da je obravnavanje vode kot blaga zgrešeno že v temeljih.
Voda, pravijo, je temeljna človekova pravica in jo je treba
zagotoviti vsem vsaj v najmanjši sprejemljivi količini (kot
je to pred kratkim storila vlada Južne Afrike, ki je uzakonila
pravico vseh državljanov do najmanj 25 litrov čiste vode dnevno.
V ZDA jo porabijo ... Nekje sem zasledil ... Aha, tule je: 382
litrov dnevno na osebo!)
Te pravice zasebniki ne morejo zagotoviti, pravijo. Poleg tega
pa nasprotniki nikakor ne verjamejo v idilični odnos med zasebnimi
podjetji in potrošniki. V praksi je tako, da na natečajih zmagajo
podjetja, ki obljubljajo znižanje cen in izboljšanje storitev.
Toda na natečaju je izbrano le eno podjetje, ki potem nima več
konkurence. In takoj ko je izbrano, poskuša izpogajati višje
cene in manjši obseg izboljšav.
Dejansko ta privatizacijski val (ki resda pokriva le od dva
do pet odstotkov svetovne oskrbe z vodo) vodi do tega, da se
upravljanje z vodnimi viri koncentrira v rokah maloštevilnih
multinacionalk, kakršne so Suez, Vivendi in še nekaj drugih.
In sploh ni res, trdijo protiglobalisti, da privatizacija prinaša
nižje cene in boljše storitve, ter pri tem navajajo primer Cochamambe
v Boliviji, kjer je leta 2002 privatizacija povzročila podražitev
vode za 50 odstotkov in se je prebivalstvo uprlo, tako da je
morala oblast spet uvesti javni sistem, pa tudi primer ZDA,
kjer je na primer v Atlanti v zvezni državi Georgi podjetje
Suez leta 2003 izgubilo na natečaju že pridobljeno licenco,
ker ni izboljšalo kakovost vode, kot je prej obljubljalo.
Nasprotniki privatizacije menijo, da težave vlad držav tretjega
sveta izvirajo v glavnem iz obsega njihovega dolga. Svetovna
banka, namesto da vlaga 80 % sredstev namenjenih za vodne vire
v izgradnjo zasebnih infrastruktur, kot je to storila leta 2002,
bi morala poskrbeti, da se dostop do vode omogoči vsem, ter
zmanjšati dolg.
Ne
morem se odločiti. Zdi se, da imajo oboji dobre argumente za
svoje stališče.
Naj imamo vodo za tržno dobrino, za blago, in prepustimo
trgu, da jo zagotovi vsem?
Ali naj nanjo gledamo kot na splošno
pravico, javno dobro, in iz obstoječih javnih sistemov zgradimo
svetovno mrežo?
Antonio Caronia.
DemoKino - Virtual Biopolitical Parliament - Water Privatization.
