Nenehno mi roji po glavi ta zadeva s
kloniranjem. Radiohead so temu posvetili célo ploščo. Dobra
je.
Stvar je seveda precej vznemirljiva.
Kolikor jaz razumem, je vprašanje kloniranja človeka najbolj
senzacionalno, ni pa tudi najbolj aktualno in morda tudi ne
najbolj etično vprašljivo. Človeka morda ne bodo nikoli klonirali,
medtem ko terapevtsko kloniranje že povsem konkretno raziskujejo.
Pri terapevtskem kloniranju imamo opravka s temi nenavadnimi
rečmi, ki se jim reče "zarodne celice".
Tule, shranil sem tale članek [varianta:
to revijo], v katerem je lepo pojasnjeno, kaj so zarodne celice.
Zdi se, da je problem sledeč: na področju znanstvenih raziskav
največ obeta tehnika, pri kateri se s kloniranjem somatske celice
pacienta ustvari zarodek, iz katerega se potem pridobi zarodne
celice, ki se jih lahko uporabi za zdravljenje bolezni tega
pacienta.
Podobno
kot v knjigi Spares Marshalla Smitha, precej temačnem znanstvenofantastičnem
romanu, v katerem se bogataši dajejo klonirati, potem pa imajo
klone zaprte v boksih, kot živali, in jih uporabijo, ko si morajo
zamenjati jetra, ledvice ali kak drug organ, ki jim je propadel.
Kloni kot skladišča nadomestnih organov, skratka. Seveda gre
za fikcijo; upam, da ne bo nikoli prišlo do česa takega, toda
princip pri zarodnih celicah je podoben. Nikoli se ne doseže
stopnje, ko bi se razvil človek, niti plod ne, ker se poseg
opravi že na zarodku, v zelo zgodnji fazi. A tudi te celice
igrajo vlogo nekakšnih "nadomestnih celic".
Tako je to: zarodne celice so celice,
ki imajo po eni strani sposobnost, da se dolgo razmnožujejo,
ne da bi se diferencirale, to je, ne da bi postale specializirane
(živčne, mišične, krvne celice); po drugi strani pa se v določenih
pogojih razvijejo v diferencirane celice (torej živčne, mišične
in tako dalje).
In prav te celice se lahko uporabi za zdravljenje posebnih bolezni,
ki so posledica genetskih napak, saj se zato, ker so ustvarjene
umetno, njihov genski zapis lahko popravi, in ko jih vstavimo
v telo, zamenjajo bolne celice. Tu na primer piše, da je ena
od bolezni, ki bi jih lahko zdravili na ta način, amiotrofična
lateralna skleroza, pri kateri so prizadeti samo nevroni, ki
uravnavajo gibanje. Bolezen povzroči smrt v približno treh do
petih letih po pojavitvi. Na svetu je več kot 350.000 ljudi
s to boleznijo in vsako leto jih umre okrog 100.000. Kaže pa,
da bi se na ta način lahko zdravilo tudi sladkorno, Parkinsonovo
in Alzheimerjevo bolezen.
Torej: obstajajo odrasle zarodne celice, ki jih poznamo že kakih
trideset let in se nahajajo v kostnem mozgu, možganih in krvi
popkovine, ter embrionalne zarodne celice, ki so jih odkrili
nedavno in se nahajajo v zarodkih. Raziskave na slednjih so
se začele šele pred kratkim, tako da se ne ve natančno, kako
delujejo, toda mnogi znanstveniki so prepričani, da bi se lahko
izkazale za zelo koristne. In tu pridemo do problema, saj je
za pridobivanje teh celic potrebno ustvariti človeški zarodek
z eno od danes dostopnih tehnik kloniranja ali pa uporabiti
enega od odvečnih zarodkov ustvarjenih pri postopkih umetne
oploditve; nato je treba zarodek razviti do stopnje blastociste
(torej med 14 in 18 dnevi življenja), nato pa iz notranje celične
mase vzeti zarodne celice, s čimer se seveda zarodek uniči.
Zagovorniki stališča, da je treba imeti
zarodek za človeško bitje že od trenutka, ko semenčica oplodi
jajčece ali ko jedro druge celice zamenja jedro jajčeca, nasprotujejo
vsakršnim raziskavam na embrionalnih zarodnih celicah in torej
tudi vsem vrstam terapevtskega kloniranja. Po njihovem mnenju
ni razlike med kloniranjem za zdravstvene ali za razmnoževalne
namene, saj gre pri obeh za živa bitja; še več, terapevtsko
kloniranje je še toliko bolj kruto, saj predvideva uničenje
zarodka.
Drugi pa trdijo, da zarodek vsaj do 18. dneva življenja ni v
nobenem pogledu človeško bitje, saj nima razvitega niti živčnega
sistema. Ti torej menijo, da ni nič narobe z raziskovanjem embrionalnih
zarodnih celic, saj lahko te raziskave v prihodnosti pripeljejo
do uspešnega zdravljenja težkih bolezni in so torej v interesu
celotnega človeštva. Ter da se dežela, ki onemogoča te raziskave,
obsoja na to, da bo zaostala tako na znanstveni kot človeški
ravni.
Gre
za dve različni pojmovanji življenja, družbe in svobode. Zatorej
bo na vprašanje, ali je prav ali ne dovoliti terapevtsko kloniranje
in raziskave embrionalnih zarodnih celic, kot ponavadi vsak
odgovoril v skladu s svojimi moralnimi in družbenimi nazori.
Antonio Caronia.
DemoKino - Virtual Biopolitical Parliament - Therapeutic Cloning.
