Poglejmo današnjo pošto.
Valentina
mi pošilja voščila ... Spet reklame! Sit sem že tega spama!
Namestiti moram enega od programov za filtriranje pošte ...
Oho, Jani se oglaša z Nizozemske. Odkar se je preselil tja zaradi
službe, mi bolj pogosto piše ... Dobro! Registriral je zvezo
z Andrejem. Vesel sem zanj. Zdaj sta kot mož in žena. Že dolgo
sva prijatelja, a se mi vseeno zdi smešno.
No, na Nizozemskem sta se z Andrejem
lahko registrirala kot par, toda mislim, da je to tudi edina
država na svetu, kjer lahko homoseksualca naredita kaj takega.
Ko je Jani še živel tu, mi je nenehno razlagal o pravici homoseksualcev
do poroke. Zdaj sta zadovoljna in jaz sem seveda vesel, saj
je Jani moj prijatelj, toda dvomov se nisem znebil. Zakaj pa
bi bilo sicer toliko tako razgretih polemik?
Seveda gre za moralno vprašanje, v igri so verska prepričanja.
Kdor namreč meni, da je poroka v bistvu verska zadeva in da
se oblasti ne bi smele vtikati v to, je ponavadi proti poroki
med homoseksualci ravno zato, ker ima poroko za nekaj svetega.
Toda temu se da oporekati, da ima poroka tudi civilne in družbene
vidike, ki niso odvisni od verskih prepričanj: in oblasti sprejemajo
zakone v zvezi s temi vidiki in ne v zvezi z verskimi. Drugače
bi lahko tudi rekli, da oblasti ne smejo sprejeti zakona, ki
kaznuje umor, ker ga itak že prepoveduje ena od desetih zapovedi.
Torej je bolje pustiti ob strani verske
vidike, tudi če morda obstajajo homoseksualci, ki bi želeli,
da bi njihovo zvezo priznala tudi Cerkev. Toda verski vidik
kot tak ne more biti predmet razprave. Ne, homoseksualci zahtevajo
možnost poroke med osebami istega spola kot državljansko pravico.
Tudi zato, ker ima poroka povsem praktične vidike: davki, pokojnina,
zdravstvena oskrba: če je tvoja zveza priznana kot zakonska
zveza, potekajo stvari na en način, če pa živiš z osebo istega
spola in nisi uradno poročen, pa malce drugače.
Ko sva imela z Janijem razprave o tem,
sem na internetu našel strani s pričevanji homoseksualcev, ki
so imeli težave zaradi tega, ker niso bili poročeni.
Tu je primer Davida Wilsona, ki živi skupaj s partnerjem Robertom
Comptonom. Robert ima zdravstvene težave in občasno potrebuje
nujno zdravljenje. Wilson se boji, da bi se ponovila zgodba
iz njegove prejšnje zveze, ko je partner, s katerim sta živela
trinajst let, doživel srčni napad, bil hospitaliziran in umrl,
Wilson pa ni mogel biti ob njem v bolnici, ker so ga imeli za
tujca, saj nista bila v sorodu niti v zakonski zvezi.
Ali pa ta lezbični par, Gloria Bailey in Linda Davies. Skupaj
živita že trideset let in sta že blizu upokojitve: v primeru,
da bi ena od njiju umrla, bi morala druga plačevati višje davke
za hišo in višji honorar njunemu analitiku, kot če bi bili poročeni.
Da niti ne omenjamo težav, ki jih imajo vsi gejevski in lezbični
pari pri posvojitvi otrok ali pri priznanju njihove starševske
vloge, potem ko otroka že posvojijo.
Jani me je pogosto prepričeval, da homoseksualci,
ki zahtevajo pravico, da si ustvarijo družino, izkazujejo visok
čut družbene odgovornosti in da bi morala biti družba hvaležna
homoseksualcem, ki se želijo poročiti, saj s kanaliziranjem
svoje spolne energije v družbeno institucijo prispevajo k stabilnosti,
družbeni rasti in zaščiti najšibkejših ter znižujejo stopnjo
egoizma in družbenega nereda. Skratka: poroka med homoseksualci
ni le pravica, temveč tudi dejavnost, od katere bi imela korist
vsa družba.
No,
nasprotniki oporekajo ravno temu: zanje je poroka med homoseksualci
družbeno razdiralna sila, saj imajo sami drugačno predstavo
o zakonski zvezi. Poroka ni le ureditev zveze med moškim in
žensko, zatrjujejo, temveč družbena institucija, katere glavni
cilj je vzpodbujati razmnoževanje vrste. Zato mora zveza med
osebama različnega spola veljati za poroko, zveza med osebama
istega spola pa ne more: kajti prva ima razmnoževalni potencial,
druga pa ne. Ti ljudje menijo, da je ločevanje spolnosti od
razmnoževanja, ki je v sodobnem svetu vse bolj razširjeno, pogubno.
Razmnoževanje je edina od človeških dejavnosti, pri kateri spola
potrebujeta drug drugega. Torej bi bilo treba spolnost med moškim
in žensko vzpodbujati, saj ima spolnost zavoljo razmnoževanja
edinstveno in nezamenljivo funkcijo. Če pa bi se uveljavilo
prepričanje, da je poroka potrditev zveze dveh oseb, ki je osnovana
na zadovoljevanju čutov, družba ne bi mogla več ločevati med
spolnimi dejavnostmi, ki so za družbo koristne, in tistimi,
ki so nevarne.
In prav temu nasprotujejo zagovorniki porok med istospolnimi
partnerji: da bi lahko družba določila, da so nekatere spolne
dejavnosti slabe in nevarne same po sebi.
No, Jani in Andrej sta zdaj mirnejša, jaz pa sem še vedno v
dvomih: je prav, je družbeno koristno dovoliti, da se par gejev
ali lezbijk poroči?
Antonio Caronia.
DemoKino - Virtual Biopolitical Parliament - Same Sex Marriage.
