Telefonski
odzivnik: "Poklicali ste 245 23 45 71. Trenutno
nismo dosegljivi. Prosim pokličite kasneje ali po pisku pustite
sporočilo."
Kolja:
... ali po pisku pustite sporočilo. Nikoli jih ni!
(zvonec na vratih)
Mormon
1: Živjo! Bi vas lahko za trenutek ...
Kolja: Ne, ne!
Mormon 1: Pa saj ne bo dolgo ...
Kolja: Rekel sem NE, H-V-A-L-A!
Mormon 2: A saj ...
Kolja: NE!
Vedno jih zamenjujem: mormoni, Jehovove
priče. Prihajajo ob najbolj nemogočih urah, celo zgodaj zjutraj.
Res so čudni. Svet je pol raznih sekt, cerkva, nenavadnih verskih
skupin. Kakršna je na primer tista z vesoljci. Kdo so že tisti
Američani, ki trdijo, da so vesoljci oziroma da nas bodo vesoljci
prišli odrešit? Ral. Ne, Rael! Ja, raelijanci se imenujejo.
Pravijo, da so klonirali deklico. Kdo ve, če je res? Predložili
niso nobenega dokaza.
Oni morda niso klonirali človeka, toda prej ali slej ga kdo
res bo. Žabe in ovce so že. Uboga Dolly, zdaj je že mrtva; bila
je mlada, vendar so jo pestile težave, kakršne pestijo stare
ovce. Ne, ne sme se tako igračkati z življenjem. Potem pa se
zgodi kaj takega. Vseeno pa nekateri trdijo, da so ljudi že
klonirali, vendar to ni prišlo v javnost. Že leta 1978 je izšla
knjiga na to temo z naslovom In His Image; pripoveduje
o bogatašu, ki se je dal klonirati, ki si je naredil otroka
povsem enakega sebi. Sprožila je plaz polemik. Avtor knjige
je bil znanstveni novinar, pisal se je Rorvik, se mi zdi; ja,
Rorvik; vsi so ga napadli, da je lažnivec in dobičkar. No, morda
leta '78 biotehnologija še ni bila dovolj razvita, danes pa
bi bilo po mojem to mogoče. Tudi kloniranje človeka.
Za
kloniranje je še vedno potrebno bitje ženskega spola, ki opravi
nosečnost. Oploditev pa se ne izvede na običajen način. Znanstvenik
vzame jedro somatske celice, torej odrasle telesne celice in
ne semenčice, ter z njim nadomesti jedro jajčeca. Tako jajčece
nima več svojega jedra temveč jedro celice druge osebe. In na
ta način ne pride do mešanja maminih in atovih kromosomov, ampak
ti ostanejo popolnoma enaki kot kromosomi osebe, ki ji je bila
vzeta somatska celica in ji pravimo "darovalec".
Ko se torej zarodek razvija in se nato rodi otrok, ima ta povsem
enako gensko zasnovo kot roditelj ali roditeljica: isti spol,
isto barvo oči, enake kosti, enako postavo.
Če bi se dal klonirati jaz, bi nastal otrok, ki bi bil popolnoma
enak, kot sem bil jaz, ko sem bil majhen. A kdo ve, če bi potem
odraščal popolnoma enako kot jaz, če bi imel enak značaj in
bi doživljal isto kot jaz?
Hja,
to ni rečeno. Je pomembnejša predispozicija, ki jo določajo
geni, ali vpliv okolja - ljudje, ki jih srečuješ, in življenjske
izkušnje? Gotovo je pomembno oboje, toda ali lahko izkušnje
usmerijo človeka v povsem nasprotno smer, kot jo predvideva
genska zasnova? Kdo bi vedel? Jasno pa je, da lahko vplivi iz
okolja uravnavajo spremembe v posamezniku: torej, če bi se dal
klonirati, je skoraj gotovo, da se moj klon ne bi razvijal povsem
enako kot jaz, že zaradi tega ne, ker bi med mojim in njegovim
otroštvom preteklo dvajset, trideset ali še več let; družba,
okolje, življenjski pogoji in priložnosti pa so se v tem obdobju
zelo spremenili.
Kakor koli, ostaja etična oziroma moralna
dilema: bi bilo prav, če bi klonirali človeka? Sodeč po tem,
kar sem prebral, je skoraj ves znanstveni svet proti, za pa
so v glavnem le malce čudaške sekte, kot so raelijanci, ali
obrobne osebnosti iz znanstvenega sveta. A zakaj bi izključili
neko možnost, čeprav ji trenutno večina strokovnjakov nasprotuje?
No, nekaj se mi zdi gotovo: vprašanje sprejemljivosti kloniranja
človeka ne more biti odvisno od tega, da bi bilo klonirano bitje
identičen posnetek darovalca in bi bilo potemtakem ob vso svojo
individualnost. Naj je to zaželeno ali ne, do tega ne more priti,
ker okolje opravi svoje in prepreči, da bi bilo življenje ene
osebe natančna kopija življenja nekoga drugega. Sicer pa tudi
v naravi obstajajo primeri ljudi s povsem enako gensko zasnovo,
namreč enojajčni dvojčki.
Za
zaključek: kakšni bi bili lahko argumenti v prid kloniranju
človeka? Po mojem obstaja zgolj eden: svoboda roditelja, da
si dobi naslednika na način, ki se mu zdi najboljši. Res je,
da je kloniranje, da tako rečem, "nenaraven"
način delanja otrok, saj se v naravi nobeno spolno bitje ne
razmnožuje na ta način: a koliko stvari že počnemo drugače,
kot se sicer počnejo "v naravi"? Mar ne kuhamo
hrane, se ne prevažamo z avtomobili in letali, ne gradimo nebotičnikov?
In če mi znanost in tehnologija ponudita nov način opravljanja
nečesa, kar sem prej počel drugače, zakaj ne bi smel tega izkoristiti?
Tudi argument, da bi s tem preveč vplivali na osebnost otroka,
se da spodbijati, saj to počnejo vsi starši že v prvih letih
življenja tudi pri otrocih, ki se rodijo na običajen način.
Toda
nasprotniki kloniranja človeka bi lahko ugovarjali, da svoboda
darovalca, da se reproducira, kot se mu najbolje zdi, trči ob
svobodo kloniranca, da se samouresniči v prihodnosti: kajti
vseeno je človek, ki se rodi z gensko zasnovo roditelja, manj
svoboden od nekoga, ki se rodi na tradicionalen način, po naključnem
mešanju dveh nizov kromosomov. Lahko bi trdili, da kloniranje
zanika človekovo dostojanstvo, saj omejuje človeka na neko "zgodbo"
in na ekskluziven odnos z drugo osebo, darovalcem. Lahko bi
opozorili na nevarnosti, ki prežijo na kloniranca, saj je za
uspešno kloniranje potrebno veliko število poskusov, poleg tega
pa ni nobenega jamstva, da med vstavitvijo jedra darovalca v
gostiteljičino jajčece ne pride do poškodb. Predvsem pa bi se
lahko nasprotniki kloniranja sklicevali na to, da noben človek
ne bi smel imeti nad življenjem drugega tako oblast, da bi načrtoval
njegovo biološko istovetnost ali da bi jo izbiral po arbitrarnih
in instrumentalnih merilih.
No,
pozen sem že. Dvom pa ostaja: naj se kloniranje človeka
dovoli ali ne?
Antonio Caronia.
DemoKino - Virtual Biopolitical Parliament - Cloning.
