| [ITA] | [ENG] | [POR] | [SPA] Kloniranje

DemoKino
Virtual Biopolitical
Agora

Kloniranje
 
 
movie [wmv]
[pdf]

Telefonski odzivnik: "Poklicali ste 245 23 45 71. Trenutno nismo dosegljivi. Prosim pokličite kasneje ali po pisku pustite sporočilo."

Kolja: ... ali po pisku pustite sporočilo. Nikoli jih ni!

(zvonec na vratih)

Mormon 1: Živjo! Bi vas lahko za trenutek ...
Kolja: Ne, ne!
Mormon 1: Pa saj ne bo dolgo ...
Kolja: Rekel sem NE, H-V-A-L-A!
Mormon 2: A saj ...
Kolja: NE!

Vedno jih zamenjujem: mormoni, Jehovove priče. Prihajajo ob najbolj nemogočih urah, celo zgodaj zjutraj. Res so čudni. Svet je pol raznih sekt, cerkva, nenavadnih verskih skupin. Kakršna je na primer tista z vesoljci. Kdo so že tisti Američani, ki trdijo, da so vesoljci oziroma da nas bodo vesoljci prišli odrešit? Ral. Ne, Rael! Ja, raelijanci se imenujejo. Pravijo, da so klonirali deklico. Kdo ve, če je res? Predložili niso nobenega dokaza.
Oni morda niso klonirali človeka, toda prej ali slej ga kdo res bo. Žabe in ovce so že. Uboga Dolly, zdaj je že mrtva; bila je mlada, vendar so jo pestile težave, kakršne pestijo stare ovce. Ne, ne sme se tako igračkati z življenjem. Potem pa se zgodi kaj takega. Vseeno pa nekateri trdijo, da so ljudi že klonirali, vendar to ni prišlo v javnost. Že leta 1978 je izšla knjiga na to temo z naslovom In His Image; pripoveduje o bogatašu, ki se je dal klonirati, ki si je naredil otroka povsem enakega sebi. Sprožila je plaz polemik. Avtor knjige je bil znanstveni novinar, pisal se je Rorvik, se mi zdi; ja, Rorvik; vsi so ga napadli, da je lažnivec in dobičkar. No, morda leta '78 biotehnologija še ni bila dovolj razvita, danes pa bi bilo po mojem to mogoče. Tudi kloniranje človeka.

Za kloniranje je še vedno potrebno bitje ženskega spola, ki opravi nosečnost. Oploditev pa se ne izvede na običajen način. Znanstvenik vzame jedro somatske celice, torej odrasle telesne celice in ne semenčice, ter z njim nadomesti jedro jajčeca. Tako jajčece nima več svojega jedra temveč jedro celice druge osebe. In na ta način ne pride do mešanja maminih in atovih kromosomov, ampak ti ostanejo popolnoma enaki kot kromosomi osebe, ki ji je bila vzeta somatska celica in ji pravimo "darovalec". Ko se torej zarodek razvija in se nato rodi otrok, ima ta povsem enako gensko zasnovo kot roditelj ali roditeljica: isti spol, isto barvo oči, enake kosti, enako postavo.
Če bi se dal klonirati jaz, bi nastal otrok, ki bi bil popolnoma enak, kot sem bil jaz, ko sem bil majhen. A kdo ve, če bi potem odraščal popolnoma enako kot jaz, če bi imel enak značaj in bi doživljal isto kot jaz?

Hja, to ni rečeno. Je pomembnejša predispozicija, ki jo določajo geni, ali vpliv okolja - ljudje, ki jih srečuješ, in življenjske izkušnje? Gotovo je pomembno oboje, toda ali lahko izkušnje usmerijo človeka v povsem nasprotno smer, kot jo predvideva genska zasnova? Kdo bi vedel? Jasno pa je, da lahko vplivi iz okolja uravnavajo spremembe v posamezniku: torej, če bi se dal klonirati, je skoraj gotovo, da se moj klon ne bi razvijal povsem enako kot jaz, že zaradi tega ne, ker bi med mojim in njegovim otroštvom preteklo dvajset, trideset ali še več let; družba, okolje, življenjski pogoji in priložnosti pa so se v tem obdobju zelo spremenili.

Kakor koli, ostaja etična oziroma moralna dilema: bi bilo prav, če bi klonirali človeka? Sodeč po tem, kar sem prebral, je skoraj ves znanstveni svet proti, za pa so v glavnem le malce čudaške sekte, kot so raelijanci, ali obrobne osebnosti iz znanstvenega sveta. A zakaj bi izključili neko možnost, čeprav ji trenutno večina strokovnjakov nasprotuje? No, nekaj se mi zdi gotovo: vprašanje sprejemljivosti kloniranja človeka ne more biti odvisno od tega, da bi bilo klonirano bitje identičen posnetek darovalca in bi bilo potemtakem ob vso svojo individualnost. Naj je to zaželeno ali ne, do tega ne more priti, ker okolje opravi svoje in prepreči, da bi bilo življenje ene osebe natančna kopija življenja nekoga drugega. Sicer pa tudi v naravi obstajajo primeri ljudi s povsem enako gensko zasnovo, namreč enojajčni dvojčki.

Za zaključek: kakšni bi bili lahko argumenti v prid kloniranju človeka? Po mojem obstaja zgolj eden: svoboda roditelja, da si dobi naslednika na način, ki se mu zdi najboljši. Res je, da je kloniranje, da tako rečem, "nenaraven" način delanja otrok, saj se v naravi nobeno spolno bitje ne razmnožuje na ta način: a koliko stvari že počnemo drugače, kot se sicer počnejo "v naravi"? Mar ne kuhamo hrane, se ne prevažamo z avtomobili in letali, ne gradimo nebotičnikov? In če mi znanost in tehnologija ponudita nov način opravljanja nečesa, kar sem prej počel drugače, zakaj ne bi smel tega izkoristiti? Tudi argument, da bi s tem preveč vplivali na osebnost otroka, se da spodbijati, saj to počnejo vsi starši že v prvih letih življenja tudi pri otrocih, ki se rodijo na običajen način.

Toda nasprotniki kloniranja človeka bi lahko ugovarjali, da svoboda darovalca, da se reproducira, kot se mu najbolje zdi, trči ob svobodo kloniranca, da se samouresniči v prihodnosti: kajti vseeno je človek, ki se rodi z gensko zasnovo roditelja, manj svoboden od nekoga, ki se rodi na tradicionalen način, po naključnem mešanju dveh nizov kromosomov. Lahko bi trdili, da kloniranje zanika človekovo dostojanstvo, saj omejuje človeka na neko "zgodbo" in na ekskluziven odnos z drugo osebo, darovalcem. Lahko bi opozorili na nevarnosti, ki prežijo na kloniranca, saj je za uspešno kloniranje potrebno veliko število poskusov, poleg tega pa ni nobenega jamstva, da med vstavitvijo jedra darovalca v gostiteljičino jajčece ne pride do poškodb. Predvsem pa bi se lahko nasprotniki kloniranja sklicevali na to, da noben človek ne bi smel imeti nad življenjem drugega tako oblast, da bi načrtoval njegovo biološko istovetnost ali da bi jo izbiral po arbitrarnih in instrumentalnih merilih.

No, pozen sem že. Dvom pa ostaja: naj se kloniranje človeka dovoli ali ne?

Antonio Caronia.
DemoKino - Virtual Biopolitical Parliament - Cloning.

 
 
DemoKino - Bills >>>_
  <back | aksioma