Pravkar sem srečal Klemna. Vedno mi govori
o svojem ostarelem prijatelju, ki ima raka. Poln je metastaz
in neizmerno trpi. Zdravniki so mu pripisali še tri mesece življenja.
On pa je obupan, rad bi umrl, prijatelje prosi za pomoč. Klemen
bi mu rad pomagal, toda tu evtanazija ni uzakonjena. Ne smeš
pomagati umreti terminalnemu bolniku, ki nima nobenega upanja.
Obtožili bi te umora.
Evtanazija je dovoljena samo na Nizozemskem,
v Belgiji ter v Ameriki v zvezni državi Oregon, če se ne motim.
Moja prva misel je, da je izbira trenutka lastne smrti stvar
svobode, pravice vsakega posameznika. Nekoč sem nekje prebral,
ne spomnim se kje, mogoče v Benjaminu, da ni primarna vrednota
bivanje, temveč pravo bivanje, vredno človeka. Če nekdo meni,
da je življenje postalo neznosno, zakaj si ga ne bi smel vzeti?
Zakaj je potem evtanazija dovoljena le v tako redkih deželah?
Zakaj se toliko nasprotuje temu, da bi zdravnik smel pomagati
nekomu, da umre? Morda iz verskih razlogov. Kje pa, ne gre za
to! Seveda, če nekdo verjame, da je življenje božji dar, potem
meni, da ga lahko vzame edino bog. Toda številna nasprotovanja
evtanaziji ne izhajajo iz vere.
Za
pojasnilo sem vprašal svojega angleškega prijatelja Henryja,
ki nasprotuje evtanaziji, čeprav ni veren. On pravi, da kdor
je proti evtanaziji, ni nujno tudi proti samomoru. In dejansko
samomor ni skoraj nikjer nezakonit; no, za samomor bi bilo malce
neumno to reči, recimo poskus samomora. Če se želiš ubiti in
ti to uspe, ti je to pravno dovoljeno. Če te kdo reši in ostaneš
živ, te nihče sodno ne preganja. Evtanazija pa pomeni, da nekdo
(ponavadi zdravnik) pomaga umreti nekomu drugemu: s smrtonosno
injekcijo, s strupom ali preprosto tako, da izklopi naprave,
ki ohranjajo pri življenju terminalnega bolnika. Kot je to počel
tisti ameriški zdravnik, Jack Kevorkian, ki so ga poimenovali
dr. Smrt; pomagal je umreti več kot 130 osebam in na
koncu je bil obsojen zaradi umora. No, moj prijatelj pravi takole:
"evtanaziji je treba nasprotovati, ker se ne sme nobeni
skupini ljudi, niti strokovnjakom, kot so na primer zdravniki,
dati pravice, da odločajo o življenju in smrti drugih. Gre za
etično in pravno, ne pa versko vprašanje."
Kam
sem dal Montaignove eseje? A, tu so! Označil sem si stran. Michel
de Montaigne je zagovarjal samomor, kot so ga med drugim tudi
stoiki v antični Grčiji. Tule piše: "Življenje je odvisno
od volje drugih, smrt pa od naše lastne volje." Zakon
o evtanaziji bi preprosto moral upoštevati dejstvo, da obstajajo
objektivni in ne subjektivni razlogi, ki nas privedejo do tega,
da namesto življenja izberemo smrt: resnično neznosna bolečina,
resnično ponižujoči življenjski pogoji ali pa gotovost, da bo
smrt prišla kmalu in bo boleča. V teh primerih bi moralo biti
dovoljeno, da nam strokovnjak, zdravnik, pomaga umreti na najboljši
možen način - spokojno, v družbi sorodnikov in prijateljev.
To pomeni tudi sama beseda: eu-thanatos, "dobra
smrt". Torej, kot prvo gre za vprašanje individualne
svobode in kot drugo za humanitarno vprašanje. Gre za boj proti
trpljenju.
Toda Henry pravi, da ni ravno tako. Zakon,
ki je v veljavi na Nizozemskem, je prav v imenu boja proti trpljenju
legaliziral tudi pasivno oziroma nehoteno evtanazijo, ne le
aktivno. Tako lahko zdravnik v okviru svoje odgovornosti pomaga
umreti tudi neozdravljivo bolnim, ki za to sploh niso prosili:
in ne le bolnikom v trajni komi, temveč tudi duševnim bolnikom
in invalidom. V določenih primerih je dovolj, da je bolnik zelo
star, da zdravnik lahko poseže. Podatki, ki mi jih je poslal,
so vznemirljivi: približno polovica primerov evtanazije na Nizozemskem
naj bi bila taka, nehotena. Neka raziskava iz leta 1990 celo
navaja, da naj bi 0,8 % vseh smrti na Nizozemskem predstavljale
evtanazije, izvedene brez zahteve pacienta.
Sicer pa je tudi pojem mirne in dostojanstvene
smrti relativen. Bral sem o primeru, ki se je zgodil v Oregonu
v Portlandu decembra 1999; pacient je vzel smrtonosne tablete
in obšla ga je slabost. V hiši ni bilo zdravnika, zato ga je
žena odpeljala v bolnico. In ko se je že zdelo, da je mrtev,
je bolnik spet oživel. Čez nekaj časa je potem umrl, toda poskus
pomoči pri samomoru se je ponesrečil.
Ja, potem je tu še ekonomski vidik. Stroški
ohranjanja terminalnih in neozdravljivih bolnikov pri življenju
so zelo visoki. Zagovorniki evtanazije pravijo, da bi lahko
ta denar porabili za druge zdravstvene storitve, za zdravljenje
deformnosti zarodkov na primer, ali pa za zagotavljanje boljših
življenjskih pogojev neterminalnih bolnikov. To naj bi bila
racionalna odločitev za pomoč tistim, ki lahko imajo od tega
korist.
Toda tudi ta argument se da ovreči. Kaj pa če bi vlade in zdravstvene
ustanove evtanazijo začele zlorabljati za zniževanje stroškov
zdravljenja in krpanje proračunov bolnic? Navsezadnje je smrtonosno
zdravilo najcenejša možna zdravstvena storitev. Pomislimo, kaj
bi se zgodilo v deželi, kot so Združene države, kjer na milijone
ljudi nima pravice do brezplačne ali poceni zdravstvene pomoči.
V takšnih okoliščinah bi lahko prišlo do tega, da za manj premožne
samomor ob pomoči druge osebe ali evtanazija ne bi bila stvar
svobodne izbire, temveč edina ekonomsko sprejemljiva možnost.
Skratka,
vedno je tako, ko se govori o svobodi: je abstraktno
najsvobodnejša odločitev tudi družbeno najbolj pravična?
Kdo bi vedel?
Za zaključek pa: je prav ali ne uzakoniti
evtanazijo?
Antonio Caronia.
DemoKino - Virtual Biopolitical Parliament - Euthanasia.
