Halo?
... Živjo, Niko. Kako si? ... A res?! ... Mogoče bi bilo dobro,
če bi šla na pijačo, da se malo pogovoriva ... prav ... meni
ustreza ... ob treh pri Charlieju ... Čao!
Lavra
se je torej odločila ...
Naslednji teden ima razgovor, nato mora
opraviti potrebne preiskave in čez petnajst ali dvajset dni
jo čaka poseg. In vse skupaj bo za njo.
Seveda mi je žal, da bo naredila splav.
Niko mi je rekel, da bi rad imel otroka. No, saj sta še mlada.
Lavra pravi, da je njen mož prišel do zaključka, da trenutno
ni pogojev, da bi imela otroka. Sicer pa je prav, da se odloči
ona.
No, kdo ve, ali je res prav, da se odloči
le ona? Navsezadnje gre za človeško življenje. Ona gosti v svojem
telesu drugo življenje. Noseča je že kakšen mesec, mesec in
pol. Zarodek je že precej izoblikovan. Kaj pa če imajo prav
nasprotniki splava, ki trdijo, da je vsak splav zakonit umor?
No, pravzaprav gre za življenje dveh
oseb, ne le ene. Ne sme se odstraniti ene osebe, ki je povrh
še nebogljena, da bi zadovoljili potrebe druge. Niti da bi rešili
njene težave, naj so še tako hude.
Ne, ni res. Edina res vpletena oseba
je ženska. Ženska v zelo posebnem stanju. V njej se rojeva življenje,
toda to življenje še ni izoblikovano. Je življenje v nastajanju.
In v tem stanju lahko o tem, ali naj obdrži otroka ali ne, odloča
le ženska. Gre za vprašanje svobode. Če ženska otroka ni pripravljena
obdržati, ima pravico prekiniti nosečnost.
Ko so se feministična gibanja po vsem
svetu borila za pravico do splava, so to počela prav za to.
Da bi ženski vrnila oblast nad lastnim telesom. Oblast nad lastnim
telesom je temeljna človekova pravica in nesprejemljivo je,
da postane nosečnost pretveza, da se to pravico odreka osebam
ženskega spola.
Še nikoli nisem bil tako zbegan. Pred
leti me niso obhajali vsi ti dvomi. Morda bolj poglobljeno razmišljam
o tem zato, ker se to dogaja moji najdražji prijateljici. Ne
morem pa se jasno opredeliti, katero stališče je pravo.
Kako
je že rekel Abraham Lincoln? "Nihče se nima pravice
odločiti, da bo naredil nekaj, kar ni prav." Morda
ne gre za svobodno izbiro ženske, temveč za to, ali je splav
nekaj, kar je prav, ali ne. In če je splav nekaj, kar ni prav,
ženska ne more imeti pravice, da to naredi.
Ja, temeljno vprašanje je, ali se človeško
življenje začne z rojstvom, s prihodom na svet, ali pa že prej,
v maternici. Je plod že živo bitje ali ne? Treba je torej najprej
razumeti, kaj je življenje. Če je življenje sposobnost celic,
da se množijo in diferencirajo ter tako tvorijo različne organe,
potem je plod že živ. In brez dvoma je tudi človeško bitje,
saj ima vse človeške kromosome. Morda zgolj potencialno človeško
bitje, vendar je. In v tem primeru ni splav nič drugega kot
zločin, legalizacija splava pa legalizacija umora.
Ne, ne more biti tako. To je navaden
sofizem. Bistvo človeškega življenja so odnosi. Plod nima odnosov
ne s svetom ne z drugimi človeškimi bitji, razen preko matere.
Biologija sama daje materi oblast nad življenjem ploda in življenje
ploda še ni človeško življenje.
So primeri, ko se zdi splav nedvomno
najboljša izbira tako za mater kot za otroka. Nedavno sem bral
o otroku, ki se je rodil praktično brez možganov. Mati je to
vedela že vnaprej, saj je bila na preiskavah, a vseeno ni hotela
splaviti. Ni ta otrok res nesrečen? Mar ne bi bilo zanj bolje,
da se ne bi rodil?
Poskusimo si predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi splav postal
nezakonit, kot je bil, preden so sprejeli zakon. Ženske bi ga
še naprej opravljale, to je gotovo. Splav je bil prisoten v
vseh dobah in v vseh družbenih razredih. Žalostna resnica je,
da je splav od nekdaj sredstvo za uravnavanje rojstev. Lahko
da gre za neprimerno sredstvo, toda od nekdaj služi temu namenu.
Če bi bil splav nezakonit, bi posege opravljali brez zdravniške
pomoči in v slabih higienskih razmerah. Nezakonit splav bi pomenil
tudi okoriščanje izvajalcev. Pomenil bi tudi več smrti med ženskami,
ki so se odločile za nekaj, kar bi moralo biti njihova zakonita
pravica. Se res želimo vrniti v čase, ko so ženske umirale zaradi
splavov?
A v resnici vse to ni važno, če je plod
res živo človeško bitje, uničiti življenje pa je zločin.
Poleg tega sem pred časom nekje prebral, da obstaja povezava
med splavi in preprodajo otroških organov. Gre za pozne splave,
opravljene po 30. tednu nosečnosti. Izvajajo jih s posebnimi
tehnikami, tako da izvlečejo še skoraj živeč plod oziroma plod
s še delujočimi organi. Nastale so prave organizacije, ki se
okoriščajo s tem. Sodelujejo s klinikami za splave in dobavljajo
kupcem plodove ali organe, ki jih ti potrebujejo. Obstajajo
tudi ceniki: trup 500 $, jetra 150 $, in čim večji in bolj razviti
so organi, več so vredni. Bral sem o primerih, ko je bil plod
videti mrtev, ko pa so ga odprli, je srce še bilo. To je odvratno.
Skratka:
naj se zagotovi pravica do življenja ploda ali svobodna
izbira matere?
Antonio Caronia.
DemoKino - Virtual Biopolitical Parliament - Abortion.
