Stranska veja

Stranska veja je serija gledaliških improvizacij - 'jam session' z dramskimi neodvisnimi elementi, video objekti in filmskimi vizualizacijami.

Ozadje Stranske veje.
Vse kar je bilo novo se podira in se razblinja pred našimi očmi, tisto kar prihaja je staro in dobro znano. Zdaj gledamo, kako se umetnost instrumentalizira na vse bolj ozki elitizem po eni strani, in na izdelke za kontrolo množic na drugi strani. Cinizem je na obeh močno skrčenih polih, vmes pa je vse večje področje izpraznitve - hrupna tišina. Prostori alternativne meje so paradoksalno naravnani v "konsupcijo" in ne v "produkcijo, ki se jo konzumira". Obenem so, ravno tako presenetljivo, prav prizorišča drugačne kulture opremljena 'nesodobno', 'nemedijsko', 'nedigitalno'.

Plan Stranske veje.
Poudarjen kontrast med lirično, zelo osebno in na subjektovo pozicijo orientirane vsebine dramskih objektov in monumentalno spektakelsko izvedbo z množico projiciranih in oddajanih objektov, ki so interaktivni tako na nivoju igralskega proizvajanja kot na nivoju gledalčevega dojemanja. Izluščiti elemente s katerimi se konstruira gledališki dogodek in jim omogočiti nove prijeme, ne da bi jih omejevale vnaprej določene samoumevnosti, ki ne izhajajo neposredno iz fizične situacije gledališkega časa.
Bistveno za cikel STRANSKA VEJA je pogled na strukturo gledališkega dogodka, ki ni dramaturški, kar v končni instanci proizvede nemoč razlage današnjega sveta. Struktura išče v smeri "ciklona": narašča emocionalna, teoretična ipd. napetost, potem narašča izpraznitev in depresivnost naboja, ki privleče obupano ekstazo, ta pa izprazni emocionalni naboj, kar povzroči naraščanje napetosti, užitka ... Tako naj bi tok dogodka približali fizikalnim zakonitostim in poiskali in ustvarili manj znana ali neznana gledališka izrazna sredstva.
Eksperimentalno medijski poseg Nevena Korde v sodobno gledališko prakso omogoča premišljanje o novi vlogi performativnih umetnostih med valovanjem tehnoloških in organizacijskih sprememb, idej, ki se med sabo pretakajo, mešajo, vračajo in napredujejo. Osnovna ideja STRANSKE VEJE je na teoretično ne-mističen način izvajati performativno prakso v resničnem 3D svetu, ki se ga sproti konstituira na odru - ki je najbrž lahko veliko več, kot je videti zdaj.
Revijalni proces, ki nedvomno postavi plesalca in igralca v pozicijo objekta, ki ne ponuja svoje "vizije" interpretacije, ker bi s tem zapiral prostor gledališkosti, temveč ohranja preprosto izvajanje nalog na visokem profesionalnem izvedbenem nivoju. Šele z nezavednim tokom vseh odrskih elementov, med katerimi je tudi igralec s svojim telesom in glasom, lahko dobimo strukture, ki tudi v gledališču lahko proizvajajo neizrekljivo, nekaj, kar ni zabrisano že pred začetkom možne realizacije.