UBERMORGEN.COM - EKMRZ Trilogy

PRIPOVEDOVALCI ZGODB V INFORMACIJSKI DOBI
O vlogi pripovedi v delu UBERMORGEN.COM [1]

Inke Arns

Prevod iz angleščine: Ida Hiršenfelder

“Manjšinska literatura ni tista, ki izhaja iz manjšinskega jezika.
temveč tista, ki jo zgradi manjšina v večinskem jeziku.” [2]

––– Gilles Deleuze in Félix Guattari

Net art, medijski in net aktivizem so bili v zadnjih petnajstih letih področje intenzivnega pripovedovanja zgodb. Proti prevladujoči pripovedi »novega področja«, kot jo je nekoč poimenoval John Perry Barlow [3] in so jo nekateri poimenovali »kalifornijska ideologija« [4], smo bili priče anti-pripovedništvu, kot so bili na primer Temporary Autonomous Zones (TAZ). [5] Publika, ki jo ne sestavljajo le spletni navdušenci, temveč tudi drugi, se verjetno spominja herojskega spopada med Davidom in Goljatom, med globalnim prodajalcem igrač in majhno skupino net artistov v letih 1999 in 2000. Po zaslugi kampanije Toywar, ki je mobilizirala globalno zvezo podpornikov, so spopad dobili umetniki. [6] Že pred tem, sredi devetdesetih, pa so na spletu potekale »hektivistične« dejavnosti Electronic Disturbance Theatre (EDT), zasnovane z namenom, da blokirajo spletne strani mehiške vlade in so bile v podporo gibanju Zapatistov (FloodNet, 1998). [7] Poleg tega smo bili v zgodnjih devetdesetih priče pobudam, kot je denimo ZaMir, ki je delovala v obratni smeri kot napadi Distributed Denial of Service (DDoS), ki so jih izvajali EDT. Pobudo ZaMir so zasnovali za komunikacijo med državljani nekdanje Jugoslavije, ko so jim vojskujoče se države onemogočale komunikacijo. ZaMir je omogočala dialog med državljani nekdanje Jugoslavije s prenosom sporočil preko spletnega poštnega nabiralnika v Bielefeldu v Nemčiji. [8]

Zadnje desetletje pa niso toliko zaznamovale zgodbe in tehnologije za neposreden upor, temveč umetniške pripovedi, ki so zasadile seme dvoma v to, kar sta Deluze in Guattari imenovala »večinski jezik«, torej v samo tkivo družbe, ki so ga vzeli, raztegnili ter prevladujoče družbene norme, ki po navadi ostanejo skrite, predvajali nazaj tej isti družbi na zelo eksplicitne načine. Glasbena skupina Laibach od zgodnjih osemdesetih let dalje, umetniški kolektiv RTMark in The Yes Men, gledališki in filmski režiser Christoph Schlingensief, Santiago Sierra na področju sodobne umetnosti in (net) artistični dvojec UBERMORGEN.COM, so med vidnejšimi predstavniki umetniške subverzivno afirmativne strategije nadidentifikacije. [9] Kritične umetniške strategije so postale vedno bolj neučinkovite, ker, kot trdi BAVO: »potrjujejo to, kar se pričakuje«. [10] Umetnost nadidentifikacije pa »ponuja neprijeten odgovor na vprašanje umetniškega upora« [11] v postkritičnih razmerah. Umetnike navaja na to, da »ignorirajo patetično zahtevo družbe po majhnih kreativnih dejanjih in se obratno od tega brezkompromisno identificirajo s samim vladajočim redom ter odigrajo njegovo logiko v najbolj ekstremni, distopični meri«. [12] Umetnost nadidentifikacije je torej usmerjena v »radikalno konfrontacijo s trenutnim redom, s skrajnimi posledicami njegovih lastnih načel ..., da bi ga soočila z nezmožnostjo njegovih želja«. [13] Na tej ravni bi morali razmišljati o delih kot je performans Please love Austria! First European Coalition Week (Prosim ljubite Avstrijo! Prvi evropski koalicijski teden) Christopherja Schlingensiefa iz leta 2000. [14] Za ta dogodek, ki so ga javno oglaševali kot akcijo FPO (desničarske Stranke miru Avstrije, ki je bila del avstrijske koalicije od leta 2000), je avtor posvojil oddajo Veliki brat iz množičnih medijev in uprizoril medijski dogodek v živo o deportaciji prosilcev za azil iz kontejnerja, ki se je nahajal v bližini dunajske operne hiše.
The Yes Men so se na svoji strani od leta 2001 pojavljali kot uradni predstavniki Svetovne trgovinske organizacije (STO). Z uporabo spletne strani, ki je bila na las podobna uradnim stranem STO, so ti umetniki / aktivisti prejeli številna povabila na mednarodne konference, kjer so se pojavili kot predstavniki STO. Njihov temeljni namen je bil »korigiranje identitete«, korporacijam in organizacijam so želeli pomagati pri odprti artikulaciji tistih vidikov njihove poslovne prakse, ki so latentni. V primeru STO so The Yes Men predstavili logične posledice prostega trga, za katere so upali, da bodo pri poslušalcih spodbudile občutek groze. V večini primerov so sprožili ravno nasproten odziv in v slušateljih prebudili čisti entuziazem. Celo najbolj radikalne predloge so slušatelji pod težo avtoritete STO razumeli resno. Od leta 2002 so se The Yes Men ukvarjali s korigiranjem identitete pri korporaciji Dow Chemical. Istega leta so postavili lažno spletno stran, na kateri je korporacija objavila, da ne bodo mogli ponuditi odškodnine žrtvam kemične nesreče, ki je povzročila opustošenje v Bhopalu leta 1984, ker žrtve niti njihove družine niso lastniki delnic (!). Posledično je BBC World novembra 2004 pozval The Yes Men na pogovorno oddajo v živo, kjer je domnevni predstavnik Dow-a »Jude Finisterra« objavil, da si je družba premislila in se odločila, da bodo ob dvajseti obletnici katastrofe plačali odškodnino vsem žrtvam. [15] Družba je nemudoma zanikala (no, po tem, ko so »novico« celo uro predvajali na BBC World in CNN), a vrednost njihovih delnic je kljub temu znatno padla. Leta 2005 je neki »Erastmus Hamm« govoril v imenu družbe Dow Chemical na konferenci o »Globalnem kriznem menedžmentu« v Londonu. Entuziastičnim bankirjem v publiki je predstavil računalniški program Acceptable Risk Calculator (Računalo sprejemljivega tveganja). Program je bil domnevno zasnovan za to, da bi družbe lažje ocenile tveganje, ki so ga pripravljene sprejeti v zameno za potencialen dobiček. Kot del te akcije, ki so jo posneli s skrito kamero, so The Yes Men odkrili zlatega okostnjaka Gildo. Navdušeni administratorji in menedžerji, ki so prisostvovali konferenci, so se kasneje slikali z zlatim »okostnjakom v omari« in si s predstavnikom družbe Dow Chemical izmenjali vizitke. [16] The Yes Men so se vtihotapili v veliki poslovni svet in iz njega prinesli zgodbe, ki so šokantne in hkrati tudi smešne. Avtorica Naomi Klein pa jih je poimenovala »Jonathan Swift Jackass generacije«. [17]

Referenca, ki jo je Klein našla pri angleško irskem satiriku, esejistu in avtorju Guliverjevih potovanj, nas je pripeljala nazaj do pomena pripovedi v sodobni spletni kulturi in, natančneje, do odločilne vloge pripovedi v delih UBERMORGEN.COM. Moj argument temelji na domnevi, da živimo v svetu, ki je zaradi širjenja digitalizacije vedno bolj kompleksen in transparenten. A v tem primeru transparentnosti ne smemo razumetni kot vidnost, bolj verjetno je, da dobo transparentnosti zaznamuje dvojna struktura panoptičnega in postoptičnega. Na eni strani smo soočeni s popolno vsevidnostjo; to se je začelo leta 1980, če ne celo prej, z namestitvijo video nadzornih sistemov, kar zdaj izpopolnjuje državno privatno lastništvo nadzornih satelitov (GoogleEarth in morda še kdo drug?). [18] Vzporedno s popolno vidnostjo je tehnična struktura, ki opazuje in deluje, postala postopoma vedno manj vidna. V številnih primerih strukturo delovanja prepoznamo le pri rezultatih, vendar ni več nujno, da je sama zase vidna. Sateliti so na primer toliko oddaljeni od Zemlje, da jih komaj vidimo s prostim očesom, tudi pomanjšani nano stroji so preprosto premajhni in večina programske opreme se izmika človekovi percepciji, ker vključuje »neopazna« dejanja (geno) teksta, ki leži pod vidno površino (feno) teksta. V dobi transparentnosti se soočamo z osnovnim razdruževanjem vidnega in delovanja, učinka. Medtem ko je vse drugo podrejeno paradigmi neprestane vidnosti, so strukture delovanja umaknjene s področja vidnosti in so tako izven našega neposrednega nadzora. Strukture so postale prosojne. Nevidnost je tako postala privilegij operativnih struktur delovanja [19].

Kako potem mi, ki nismo nujno skrajno navdušeni nad tehnologijo, razumemo takšen kompleksen in transparenten svet, če vzamemo, da je razumevanje še vedno eno od nujnih pogojev za delovanje? Eden od načinov, da bi razumeli svet, ki se postopno izmika človeški percepciji, je pripovedovanje zgodb. Ugotavljam, da so zgodbe in v širšem smislu pripovedi izjemno močna orodja, ki dajejo obliko tistim kontekstom, ki jih ne moremo zlahka osvojiti ali razumeti brez »nadgradnje« človeških čutov. Pripovedi in antipripoved imajo sposobnost napraviti razumljive tiste strukture in medsebojna razmerja, ki so zapletene in kompleksne. Tako naredijo prosojen svet neprozoren oziroma dojemljiv. V zvezi z medijskim in net aktivizmom to še posebej drži za umetnost pripovedovanja zgodb pri dvojcu UBERMORGEN.COM.
Po tem, ko je Hans Bernhard (alias etoy.HANS, etoy.BRAINHARD, hans_extrem, e01) leta 1999 zapustil korporativno umetniško skupino etoy (»prvo ulično tolpo informacijske super avtoceste«), ki jo je soustanovil v začetku devetdesetih, je skupaj z Mario Hass (alias liz ali lizvlx) ustanovil družbo UBERMORGEN.COM, ki sta jo prijavila v Nemčiji, Avstriji in Bolgariji. UBERMORGEN.COM je aktiven na področju razvijanja programske opreme, licenčnih pogodb in uporabnega dizajna in ponuja svetovalne storitve multinacionalnim korporacijam. Aktiven je tudi na področju akcijske umetnosti, performans umetnosti in umetnosti komunikacije z množičnimi mediji. UBERMORGEN.COM opisuje svoje aktivnosti kot »medijsko hekanje«, svoje vsebine pa razširja z uporabo »gverilskih tržnih taktik« in s tako imenovanim »šokantnim trženjem«.
Pripovedovanje zgodb je sestavni del tovrstnih medijskih hekerskih aktivnosti, oziroma samo bistvo teh taktik. Pravzaprav niti ni pomembno, če so zgodbe, ki jih pripovedujeta umetnika resnične ali ne in če so se zares zgodile ali ne. Pomembno je le, da delujejo kot zgodbe. Resnično pomembno pa je predvsem, ali so te zgodbe dobre. Zato lahko rečemo, da znotraj medijskega in spletnega aktivizma niso pomembne le tehnike hekanja ali hardcore programska koda, ki so operativne v smislu Austinove teorije govornih dejanj, temveč tudi pripovedi, fikcija. Pripoved ni le okvir, s katerim dodelimo pomen raznolikim, nepovezanim elementom sveta, ki ga poskušamo dojeti. Pripoved je performativni tekst, ki nosi potencial, da mobilizira ljudi. Fikcija deluje na tiste, ki jim je pripoved namenjena, ravno tako pa učinkuje na vse tiste, ki pripoved povzemajo in jo širijo naprej. Z objavo teh zgodb (potegavščin) v polju množičnih medijev, torej s hekanjem množičnih medijev, postane možno lansiranje določene tematike, ki s pomočjo množičnih medijev doseže globalno publiko. UBERMORGEN.COM je mojster pripovedovanja zgodb v medijih, z mediji in skozi medije.

[V]ote Auction: Zbližajmo kapitalizem in demokracijo

[V]ote Auction je bistrouma medijsko hekerska intervencija UBERMORGEN.COM na samih (ne)slavnih predsedniških volitvah v ZDA (G. W. Bush proti Alu Goru) leta 2000. Osnovno zamisel Jamesa Baumgartnerja za ta projekt je UBERMORGEN.COM nadgradil in z medijskim hekanjem obsežno uporabil taktike, ki sem jih omenjala zgoraj. Pod mamljivim sloganom »Zbližajmo kapitalizem in demokracijo!« je volilcem ponudil možnost, da na spletni dražbi na strani vote-auction.com prodajo svoje glasove najboljšemu ponudniku. Ko bi prodal glasove celotne zvezne države, bi prodajalcem glasov plačal pripadajoči delež. Z zavidanja vredno jasnostjo je prikazal, kako tesno je kapital prepleten z (volilno) močjo. Čeprav je prodaja posameznih glasov nezakonita v vseh državah ZDA, tudi na zvezni ravni, to isto prepoved neprestano spodkopavajo ogromni (zakoniti) prispevki, ki jih za volilne kampanije donirajo velike korporacije. Odziv na [V]ote Auction je bil zelo velik. V zadnjih treh mesecih pred volitvami je UBERMORGEN.COM vsak dan podal več kot pet intervjujev za radio in televizijo ter preko 20 intervjujev po elektronski pošti ali po telefonu. Državni tožilci so skupaj zabeležili trinajst tožb proti UBERMORGEN.COM. V štirih zveznih državah so sprožili proti UBERMORGEN.COM sodni postopek (Missouri, Chicago, Massachusetts in Wisconsin) in izdali začasne sodne odredbe. Po razsodbi v Illinoisu pa je bila domena blokirana, a se je spet pojavila v času volitev pod rahlo spremenjenim imenom. CNN je o projektu poročal sedemkrat. 24. oktobra 2000 pa je projektu [V]ote Auction namenil trinajst minut v okviru pravne oddaje »Dokazni material« z naslovom »Bidding for Ballots: Democracy on the Block« (Klic za volilne listke: Demokracija na podiju).

UBERMORGEN.COM trdi, da je [V]ote Auction dosegel 450 miljonov medijskih potrošnikov. Ker tožilci niso mogli predložiti nobenih dokazov o nezakoniti dejavnosti, so zaključili vse pravne postopke v zveznih državah ZDA (razen v Illinoisu). Dejansko je bil celoten projekt le potegavščina, saj je bila spletna dražba popolnoma nefunkcionalna. [V]ote Auction se je razširil kot zlovešči virus po globalni medijski mreži, čeprav je bil zgolj zgodba, ki se je pomnožila in pridobila moč in avtentičnost le s tem, da so jo razširjali po množičnih medijih. V tem oziru je projekt podoben radijski igri Orsona Wellesa Vojna svetov H.G. Wellsa, ki naj bi bojda sprožila splošno paniko na Noč čarovnic leta 1938, ker so radijski poslušalci dejansko verjeli, da jih napadajo Marsovci. Čeprav je bil [V]ote Auction čista izmišljotina, predstavniki projekta še danes nimajo vstopa v Združene države Amerike.

Psych|OS: Bolezen kot metafora in kot pripoved

Hans Bernhard iz UBERMORGEN.COM je marca 2002 doživel [20] manični napad (bipolarno afektivno motnjo) [21] v Cape Townu v Južni Afriki. Z letalom so ga odpeljali v Avstrijo na Splošno kliniko na Dunaju. UBERMORGEN.COM je dve leti in pol kasneje našel video posnetke njegovega bivanja v psihiatrični bolnici – Postaja 4B, Oddelek za psihiatrijo (namigovanje na film Čarovnica z Blaira iz leta 1999 nikakor ni naključno) [22]. Odločili so se za objavo nezmontiranega posnetka z minimalnimi vsebinskimi informacijami: »Vsi smo otroci osemdesetih. Mi smo prva internetna pop generacija. Odrasli smo z radikalnim Michaelom Milkenom [kraljem junk obveznic] in z legendarnim Michaelom Jacksonom [kraljem junk popa]. Hans Bernhard je nasičen z desetimi leti spletnega in tehnološkega [digitalnega kokaina], s hekanjem množičnih medijev, z underground technom, hardcore [ilegalnimi] drogami, rock&roll življenjskim slogom in net.art druščino [etoy]. Njegove nevrološke mreže in struktura možganov so podobne globalnim sintetičnim mrežam, ki jih je pomagal zgraditi in je v njih zavzemal subverzivno aktivnost. In zdaj sta tako Hans Bernhard kot »Mreža« »okužena« z manično depresijo [WHO ICD-10, F31.1.], okužena sta s strukturalno motnjo. Valovi manije in depresije potekajo skozi tehnične, družbene in ekonomske strukture. Sodobne, visoko tehnološke družbe se ukvarjajo s hardcore možgani, ki za nadzor notranjega toka informacij uporabljajo biokemična veziva. Imenujemo jih psihotropne droge. Hans Bernhard je legalno jemal zdravila Zyprexa®, Temesta®, Dominal®, Depakine® in Neurotop®. [23] A kako naj zdravimo mentalno bolno globalno mrežo?«. [24] Video instalacijo Psych|OS iz leta 2004 sta sestavljala video material, ki se je iz zadnje strani projeciral na občutljivo membrano, ki je služila kot tanek sloj kože, skozi katero je pronicala svetloba, ki je prikazovala edinstveno realnost. Membrana se je ob dotiku premikala in podoba se je upognila, če je vanjo kdo pihnil. Membrana predstavlja človeka in mrežo, ki sta preobčutljiva. Zvok v instalaciji so zelo potiho predvajali zvočniki, slušalke pa so ga predvajale zelo glasno. Soba je bila napolnjena z dnevno svetlobo, zato so vremenske razmere vplivale na razpoloženje gledalcev. Soba se ni razlikovala od tistih v psihiatrični bolnišnici. [25]

“202.345.117 let, da bo GWEI edini lastnik Googla”

S to dokaj streznitveno, a poetično izjavo, se začne prvo poglavje UBERMORGEN.COM Trilogije EKMRZ z naslovom GWEI – Google Will Eat Itself (Google bo sam sebe požrl), ki se je začela leta 2005. Skupaj s kolegi Paolom Ciriom in Alessandrom Ludovicom [26] se je dvojica spoprijela s sveto trojico EKMRZ [27] gigantov, ki so preživeli trk dotcom eksplozije in zdaj nastopajo kot najbolj priznana imena za edinstvene poslovne model in monopole na internetu: Google, Amazon in eBay. Google, ki so ga ustanovili leta 1998, je najbolj priljubljen iskalnik in pravi konglomerat prosto dostopnih storitev: e-mail (Gmail), online mapping (Google Earth), pisarniška orodja, socialne mreže in servis za izmenjavo video materialov (YouTube). Amazon.com so vzpostavili leta 1995 kot spletno knjigarno, a jo kmalu preusmerili tudi na druge proizvode kot so VHS, DVD, glasbeni CD, MP3, računalniški programi, video igrice, elektronika, obleke, pohištvo, hrana, igrače in tako naprej. [28] Danes je to največji prodajalec spletnih vsebin. eBay.com, ki so ga ravno tako ustanovili leta 1995, je stran za spletne dražbe in nakupovanje, kjer posamezniki in podjetja kupujejo in prodajajo dobrine in storitve po vsem svetu. [29]

Trilogija EKMRZ opazuje te monopoliste in zanje značilne poslovne modele ter predlaga načine, na katere je možno narediti »kratek stik« v nematerialnem žicovodu teh modelov. UBERMORGEN.COM so ugotovili, da bo Google »sam sebe požrl«. Če se bodo poslušno in skrajno prilagodili Googlovemu oglaševalskemu sistemu, bodo v oddaljeni prihodnosti postali edini lastniki Googla. Za Amazon so uprizorili drugačno vrsto hekanja, ko so drzno pretočili digitalno vsebino več tisoč knjig. V Trilogiji EKMRZ pa so eBay spremenili v melodijo e-poslovanja, ki so jo proizvajali uporabniški podatki na eBayu. Pretvorili so jih v tog, a hipnotičen glasbeni album, ki igra povsod navzoča mikro plačila na spletu.

GWEI – Google Will Eat Itself (2005-2008) je prvi del trilogije, ki v mreži skritih spletnih strani generira denar s ponudbami tekstualnih oglasov na Googlu. S tem denarjem umetniki avtomatično kupujejo Googlove delnice: »Google kupujemo z njegovim lastnim oglaševanjem! Google žre sebe, a na koncu smo ga osvojili! Z ustanovitvijo tega samokanibalističnega modela smo dekonstruirali nove globalne oglaševalske mehanizme, ko smo jih spremenili v nadrealni ekonomski model, ki temelji na kliku.« [30] Umetniki so izračunali, da bodo potrebovali natanko 202.345.117 let, da bo GWEI postal edini lastnik Googla. S tem nas obveščajo, da je potencialno mogoče hekati sistem, če preusmerimo nekatere nematerialne žice digitalne informacijske tehnologije, ne glede na to, da bodo rezultati vidni šele 200 milijonov let kasneje.

Drugo EKMRZ hekanje, ki je sledilo le leto za tem, je bil Amazon Noir – Zločin velike knjige (2006-2007). Izkoristili so Amazonovo ponudbo »iskanja po knjigi«, ki kupcem omogoča iskanje ključnih besed v celotnem tekstu 250.000 knjig v njihovem katalogu. [31] Med julijem in oktobrom 2006 so »ukradli« 3.000 knjig iz Amazonove spletne strani, ko so napadli slabosti opcije za »iskanje po knjigi«. Poseben program je »bombardiral vmesnik Išči znotraj TM z večkratnim iskanjem in na ta način sestavili celoten tekst, ki so ga razširjali na peer-to-peer (P2P) mrežah«. [32] Michael Dieter je opozoril na dejstvo, da projekt daleč presega preprosto škodoželjno in anonimno hekanje. Tatvino so propagirali kot taktičen medijski performans, ki je temeljil, moramo dodati, na scenariju, ki nas spominja na špageti westerne: »Zlobni (Ekipa The Amazon Noir: Cirio, Lizvlx, Ludovico in Bernhard) so ukradli založniške pravice knjig iz Amazona z uporabo sofisticiranih sprevrženih robotskih tehnoloških kod, ki jih je izdelal veliki falot Paolo Cirio. V vrhunec zgodbe so umestili sublimen medijski boj in tajen pravni spor, ki se je stopnjeval do spletnega obračuna s krajo 3.000 knjig. Lizvlx iz UBERMORGEN.COM se je dnevno obstreljevala z globalnimi množičnimi mediji. Cirio je neprestano potiskal meje založniških pravic, ko je izjavil, da so knjige le piksli na ekranu ali črnilo na papirju. Ludovico in Bernhard sta se upirala podkupninam, ki jih je ponujal mogočni Amazon, a slednjič sta se vendarle vdala in Amazonu prodala svojo tehnologijo za neznano vsoto denarja. Izdajstvo, sramota in pesimizem je končno razkosal tolpo zlobnih zlikovcev. Dobri fantje (Amazon.com) so bili zmagovalci spopada in se odpeljali v žareči sončni zahod s krasno fatalko, zapeljivo in erotično množično medijo.« [33] Dieter je nadalje predlagal, da obširno uporabo podob in ikonografije iz »noir« filmskega žanra lahko razumemo kot nedvoumno navezavo na vedno večjo kriminalizacijo kršitev avtorskih pravic z uporabo digitalnih tehnologij. Istočasno se termin nanaša tudi na vedno težje razlikovanje med »dobrim« in »zlim«, tako v Amazon Noir kot v realnem življenju. Politika medsebojne izmenjave datotek, nadaljuje Dieter, je bistveno odvisna od »upravljanja s predstavami«, še posebej pri Amazon Noir »dramatizira te dvoumnosti s tem, da oblikuje tehnološko akcijo s fikcijsko občutljivostjo pripovednega žanra.« [34]

The Sound of eBay (SoE, 2008) je zadnje poglavje Trilogije EKMRZ. Pripravilo je ultimativni glasbeni album e-poslovanja, ki spremlja večino spletnih aktivnosti. SoE je proizval enkratne skladbe iz uporabniških podatkov na eBayu. Ko smo po vnosu kateregakoli uporabniškega imena ali e-poštnega naslova v eBay kliknili »ustvari«, se je iz podatkov, ki jih je zajamal program, sestavil »notna datoteka«. Datoteko je nato program spremenil v »unikatno, a enolično pesem, ki je bila predstavljena v stilu teletekst pornografije!« UBERMORGEN.COM je ob tem nadaljeval z edinstvenim in preveč navdušenim stilom izrekanja: »We love it! The Sound of eBay je naš odgovor nizko tehnološkemu prispevku albuma ATOMIC, ki je nastal v hiperkatastrofičnem šokkapitalizmu peer-to-peer. Možna je referenca na pesem Petra Weibela Sex in der Stadt (Seks v mestu) iz leta 1982 v izvedbi Orkestra Hotela Morphila, kjer je Weibel »repal« (pel) porno oglase iz časopisa«. [35] Weibelovo petje porno oglasov [36] ponuja zanimiv okvir za ta projekt, ki govori o branju drobnega teksta v našem okolju in o reproduciranju le-tega v realnem času. Lahko potegnemo vzporednice med branjem (vnosom) in avtomatičnim pisanjem (učinkom), ki spominjajo na écriture automatique – na pisne eksperimente nadrealistov ali na glosolalijo – govorjenje v različnih jezikih). Spominja nas tudi na druge umetniške performanse, na primer na performans Sanje Iveković Mestni glasnik iz leta 1979, [37] na TV Poetry Gebharda Sengmüllersa (1993-1994), [38] na Oppero Internettikko, ki jo je leta 1998 začel uprizarjati Igor Štromajer, [39] na Človeški brskalnik Christopha Bruna iz leta 2004. [40] Vsi do neke mere omejujejo dejavnik namernega delovanja, omejujejo aktivno vlogo umetnika, v prid prilagajanja samih sebe (ali performerjev) k vlogi medija, skozi katerega govori jezik. Umetnik / performer se pojavi kot totalno natovorjen s prej obstoječim jezikom, ki ga ne more izraziti, razen skozi diskurz Drugega. Jacques Lacan definira ponavljanje kot »instanco pisma« [41] (l’instance de la lettre), to pomeni prisilno ponavljanje določenih označevalcev ali črk, čeprav jih subjektova zavest poskuša potlačiti. »Ponavljanje« piše Lacan, »je temeljna instanca govora«. [42] Seveda v The Sound of eBay ni glas korenito decentraliziranega subjekta tisti, ki bi proizvajal jezikovno izrekanje, temveč računalniški program, ki proizvaja privlačen 8-bitni glasben album iz uporabniških podatkov na eBayu. Spominja nas, da je pod bleščečim površjem in zloščenim vmesnikom plast operacijske kode in dragocenih osebnih podatkov, ki proizvajajo neprestane modulacije, ključne za delovanje nadzora v današnji družbi. [43]

Prej kot karkoli drugega je UBERMORGEN.COM v Trilogiji EKMRZ izoblikoval temačno vizijo »informacijske družbe« in te vizije spremenil v zelo zabavne, dobrovoljne pripovedi o dobi transparentnosti. Uporabil je format filmskega scenarija (western in »noir«), pustolovskih romanov in tabloidov. »Ukradli smo nevidno« – to na videz intimno priznanje je odprlo zgodbo o »Zločinu velike knjige«. Vključuje napade na poštne kočije, ki so polne digitalnega zlata, in mrkega moža na informacijski super avtocesti. Nazadnje se dobri fantje odpeljejo v žareči sončni zahod... Kaj pa zli fantje? Nedvomno so na svoji poti do naslednje zgodbe in mi bi radovedno radi zvedeli, o čem bodo pripovedovali tokrat.

V originalu: “STORYTELLERS OF THE INFORMATION AGE. On the role of narrative in UBERMORGEN.COM’s work”, v: Domenico Quaranta (Ured.), UBERMORGEN.COM, fpeditions, Brescia, 2009, str. 78-89.

Prevod iz angleščine: Ida Hiršenfelder

Footnotes

[1] I would like to thank Johannes Auer who invited both Hans Bernhard and myself to two literature events in Stuttgart (D) in 2007 and 2008 which led me to think more in depth about the crucial role of narrative in UBERMORGEN.COM’s work: Hans Bernhard im Gespräch mit Inke Arns, “Netz(kunst)aktivismus. UBERMORGEN.COM + friends”,    in tell.net, Stadtbücherei Stuttgart, January 17, 2007; Hans Bernhard im Gespräch mit Inke Arns, “Erzählungen als Strukturelement von Medienaktivismus”, in Literaturfestival Stuttgart, April 17/18, 2008.
[2] Gilles Deleuze & Félix Guattari, Kafka. Toward a Minor Literature, University of Minnesota Press,      p. 16.
[3] John Perry Barlow, “A Declaration of the Independence of Cyberspace”, 1996, online at homes.eff.org/~barlow/Declaration-Final.html (last accessed January 2, 2009).
[4] Richard Barbrook & Andy Cameron, “The Californian Ideology. A critique of West Coast cyber-libertarianism”, 1995, online at www.hrc.wmin.ac.uk/theory-californianideology.html (last accessed January 2, 2009).
[5] Hakim Bey, T. A. Z. The Temporary Autonomous Zone, Ontological Anarchy, Poetic Terrorism, Autonomedia, New York 1985 (1991). Also online at www.hermetic.com/bey/taz_cont.html (last accessed January 2, 2009).
[6] Inke Arns, “This is not a toy war: Politischer Aktivismus in Zeiten des Internet”. In Stefan Münker, Alexander Roesler (eds.), Praxis Internet. Kulturtechniken der vernetzten Welt, Frankfurt/Main, Suhrkamp 2002, pp. 37-60. Also online at www.inkearns.de/Texts/Media/notoywar.html (last accessed January 2, 2009).
[7] The activities of the EDT (Stefan Wray & Ricardo Dominguez) were modeled after Critical Art Ensemble’s Electronic Civil Disobedience, online at www.critical-art.net/books/ecd/ (last accessed January 2, 2009).
[8] A broad panorama and a typology of net activism can be found in Inke Arns, Netzkulturen, Hamburg, Europäische Verlagsanstalt 2002.
[9] The term was coined by Slovenian philosopher Slavoj Zizek in his seminal essay “Why are Laibach and NSK not Fascists?”, in M’ARS - Casopis Moderne Galerije, /3.4 1993, p. 4. I co-edited, together with Sylvia Sasse, an issue of the Slovenian journal of performing arts Maskadedicated to this topic in 2006. See Inke Arns, Sylvia Sasse, “Subversive Affirmation. On Mimesis as Strategy of Resistance”, in Inke Arns / Sylvia Sasse (eds.), “Subversive Affirmation”, Maska, Vol. XIX/ 3-4 (98-99) / 2006, Ljubljana 2006, pp. 5-21 (also published in: IRWIN (ed.): East Art Map. Contemporary Art and Eastern Europe, MIT Press 2006, pp. 444-455).
[10] BAVO, “Introduction”, in Cultural Activism Today: The Art of Over-Identification, Rotterdam, Episode Publishers, 2007.
[11] Ibidem.
[12] Ibidem.
[13] Ibidem.
[14] Online at www.schlingensief.com/auslaenderraus/ (last accessed January 2, 2009).
[15] In 2001, Dow Chemical had bought Union Carbide, the chemical company responsible for the Bhopal catastrophe. But Dow continued to decline taking over responsibility for the events of 1984.
[16] The project was included in the exhibition Glamour and Globalisation, curated by Inke Arns and presented at Hartware MedienKunstVerein in the PHOENIX Halle Dortmund (D) in 2006 and at PROGR Zentrum für Kulturproduktion Bern (CH) in 2008.
[17] Online at www.theyesmen.org/yes-men-book (last accessed January 2, 2009).
[18] See Lisa Parks, Cultures in Orbit: Satellites and the Televisual, Durham and London 2005; see also “Satellite Voyeurism,” an event created by Francis Hunger (PHOENIX Halle, Dortmund, 2007).
[19] See Inke Arns, “Transparent World. Minoritarian Tactics in the Age of Transparency”, in Dennis Del Favero, Ursula Frohne and Peter Weibel (eds), un_imaginable, ZIP digital arts edition, ZKM Center for Art and Media, Karlsruhe; iCinema Center/University of New South Wales, Sydney; University of Pittsburgh; Hatje Cantz 2008, pp. 20-35. Also online at www.inkearns.de/Texts/Media/2008_Arns-Transparent-e.pdf (last accessed January 2, 2009).
[20] Online at hansbernhard.com/TEXT/2000_2002/2002_BRAIN_MELTDOWN/ (last accessed January 2, 2009).
[21] WHO, ICD-10 Classification: F31.1 Bipolar affective disorder, current episode manic without psychotic symptoms.
[22] UBERMORGEN.COM’s text about the work begins with the following quote, from The Blair Witch Project’s teaser: “In October 1994 three student filmmakers disappeared in the woods near Burkittsville, Maryland while shooting a documentary. A year later their footage was found...”.
[23] Online at hansbernhard.com/drugs (last accessed January 2, 2009).
[24] UBERMORGEN.COM, “Psych|OS - Digital cocaine - Children of the 1980s”, in Inke Arns, Ute Vorkoeper, HMKV (eds.), On Disappearance. Loss of World and Escaping from the World, Frankfurt/Main: Revolver - Archiv für aktuelle Kunst, 2005.
[25] This description follows UBERMORGEN.COM's compelling text “Psych|OS - Digital cocaine - Children of the 1980s”, see previous footnote.
[26] Italian programer Paolo Cirio and Neural.it editor Alessandro Ludovico have collaborated with UBERMORGEN.COM on Google Will Eat Itself (2005) and Amazon Noir (2006), but not for the Sound of eBay (2008-2009).
[27] EKMRZ is the artists’ word for      e-commerce.
[28] Online at en.wikipedia.org/wiki/Amazon.com (last accessed January 2, 2009).
[29] Online at en.wikipedia.org/wiki/EBay (last accessed January 2, 2009).
[30] Online at www.ubermorgen.com/EKMRZ_Trilogy/ (last accessed January 2, 2009).
[31] The feature started with 120.000 titles (or 33 million pages of text) on October 23, 2003. There are currently about 250,000 books in the program. Source: en.wikipedia.org/wiki/Amazon.com (last accessed January 2, 2009).
[32] Michael Dieter, “Amazon Noir. Piracy, Distribution, Control”, in M/C Journal - A Journal of Media and Culture, Vol. 10, Issue 5, Oct 2007, Online at journal.media-culture.org.au/0710/07-dieter.php (last accessed January 2, 2009).
[33] Online at www.ubermorgen.com/EKMRZ_Trilogy/ (last accessed January 2, 2009).
[34] Dieter, op. cit.
[35] Online at www.ubermorgen.com/EKMRZ_Trilogy/ (last accessed January 2, 2009).
[36] Listen to this great song on YouTube: www.youtube.com/watch?v=rvIMbUGo9Fk (last accessed January 2, 2009).
[37] The performance took place on 12 December 1979 at the Gallery of Contemporary Art in Zagreb, Yugoslavia. The artist was facing a TV set which in turn was facing the wall. Ivekovic was the only one who could see the TV screen and hear the audio via a headset. With the beginning of the transmission of the News of the Day by Zagreb Television at 20:30, the performance started. “I try to repeat every word I hear, but because of the rapid flow of verbal information some words and parts of sentences are missing in my speech, or else they are mispronounced. However, the audience is able to discern that the content of my narration is the News of the Day, transmitted by Zagreb Television at that moment. When the TV News ends, the performance also ends.” (Sanja Ivekovic, This is My True Face, Muzej Suvremene Umjetnosti Zagreb, Zagreb 1998,   p. 54).
[38] On the occasion of the Medienbiennale Leipzig 94 which I organized together with Dieter Daniels, the Austrian artist Gebhard Sengmüller installed TV Poetry.      It consisted of satellite TV receivers in Vienna, Rotterdam and Lüneburg, which switched the TV channel every ten seconds. On the computers connected to the satellite receiver, a text-recognition programme was running, filtering out the text elements; e.g. subtitles or news headers. The software then converted the graphical text into ASCII characters. Depending on the size and the clarity of the ‘original’ texts in the TV images, the result was more or less correct. Every ten minutes the computers connected via a modem to the central computer in Leipzig, where the results – easily readable texts alternating with machinic gibberish and vice versa – were displayed as an infinite text stream on a monitor. TV Poetry was a silent meditation on the aesthetics of the machinic and the uncertainties of communication. See also www.gebseng.com/      (last accessed January 2, 2009).
[39] Oppera Internettikka is a series of low-tech Internet opera art projects which Stromajer started in 1998 by singing the HTML code. It explores the combination of classical opera tactics and strategies, together with singing HTML source code, text-to-speech software, Java scripts and applets.Online at www.intima.org/index_1995-2007.html (last accessed January 2, 2009).
[40] “A human being embodies the World Wide Web”: Via a headset, an actor hears a text-to-speech audio that comes directly from the Internet in real-time. The actor repeats the text as he hears it. The textual flow is actually fetched by a program that hijacks Google. Depending on the context in which the actor is, keywords are sent to the program and used as search strings in Google so that the content of the textual flow is always related to the context. Online at www.christophebruno.com/?p=83 (last accessed January 2, 2009).
[41] Jacques Lacan, “The Insistence of the Letter in the Unconscious”,      in Yale French Studies, n° 36/37, “Structuralism” (1966),                  pp. 112-147.
[42] Jacques Lacan, The Seminar. Book III. The Psychoses, 1955-56, London, Routledge 1993, p. 242.

[43] Gilles Deleuze, “Postscript on the Society of Control”, 1990, in Negotiations, New York 1995.