|
Dziga
Vertov (teoretik kino-glaza) je bil prepričan, da je film
možno uporabiti v politične namene, ga spremeniti v sredstvo
za "komunistično dekodifikacijo sveta".
Težko razvozlamo, ali se je Janez Janša
z izborom naslova svojega zadnjega projekta - DemoKino
- želel pokloniti enemu od očetov filma ali se ponorčevati
iz njegovih neuresničenih ambicij.
Projekt je ena pripoved, razdeljena v 8 filmskih odlomkov
po scenariju Antonia Caronie, ki se odvijajo
v prenosni (streaming) tehniki in jih gledalci montirajo
z interaktivnim sodelovanjem. Glavni junak je Kolja, slovenski
mladenič s povprečno izobrazbo in povprečnim zanimanjem
za aktualne dogodke, ki se v različnih trenutkih dneva sooča
s serijo različnih dilem kot nekakšen novodoben Hamlet.
Na primer, dva mormona pozvonita na njegovih vratih, on
pa začne razmišljati o sektah, raelijancih, kloniranju.
Ali pa brska po spletu in se nenadoma začne spraševati o
avtorskih pravicah. Tako se Kolja med običajnimi vsakodnevnimi
opravili v stranišču in telefonskimi klici zapleta v razmišljanje
o splavu, evtanaziji, gensko spremenjenih organizmih, terapevtskem
kloniranju, homoseksualnih porokah, privatizaciji vode.
Razpravlja o vseh pro in kontra in se nato odloča: prav
tu nastopi uporabnik, ki glasuje v njegovem imenu; večinski
glas ga popelje v naslednjo sobo, do naslednjega vprašanja.
Ter do naslednje dileme. Od enega do drugega glasovanja
pridemo do zadnjega filmskega odlomka, tu pa sledi, brez
našega vmešavanja s klikom, zadnji kratek odlomek. Sedaj
že domači Koljev obraz nadomesti krohotajoči klovn: "In
če ti povem, da je bilo vse odločeno že v začetku?"
Z bebavo melodijo in sarkastičnim nasmehom se tako sesujejo
vse iluzije, ki jih je porodil "virtualni parlament"
DemoKina.
Koncepti, kot so (inter)aktivno sodelovanje, neposredna
demokracija, virtualna agora, svoboda izbire, se razbijejo
ob rdečem nosu klovna, podobno, kot se je italijanska demokracija
v glasbenih performansih pianistov. Kot pri Kafki se jasnost
zakona izmaliči v zmešnjavi postopka, ki ostane do konca
neviden. Vendar pa je vprašanje virtualnosti sodobne demokracije
samo eno od vprašanj, ki jih sproži DemoKino:
obenem ta razpravlja o učinkovitosti toliko hvaljene interaktivnosti
spleta ter o preoblikovanju politike v biopolitiko, pravzaprav
o današnjem nagibu, da privatno naredimo javno in spremenimo
samo življenje v politično vprašanje. Gre za kompleksnost,
ki je lastna celotnemu delu Janše, italijanskega umetnika,
ki se je leta 1995 preselil v Ljubljano in ustanovil neprofitni
zavod
Aksioma. Ta producira dela, ki z novimi mediji raziskujejo
socialna, politična, etična in estetska vprašanja. Kajti
življenje je politika, terorizem je teater in problemi proizvajajo
ekonomijo ...
DQ.
Kako je nastal DemoKino? Ali so
v njem sledi refleksije o čisto določenem dogodku naše vsakodnevne
politike ali je projekt proizvod neke bolj splošne refleksije?
DG. Rekel bi, da je delo rezultat neke
splošne refleksije, četudi obstaja čisto specifičen dogodek,
ki je imel v resnici sprožilno funkcijo. V drugi polovici
90. let sem prebral knjigo Kolektivna inteligenca
Pierra Lévyja, v kateri je med drugim predvidena družbeno
koristnejša uporaba sodobne računalniško podprte komunikacije,
ki bi subjektom zagotovila sredstva za konstitucijo inteligentnih
skupnosti in tako omogočila razvoj demokracije v realnem
času. Če danes ponovno preberemo knjigo, se neuresničitev
te idealistične vizije Lévyja čisto jasno pokaže. V nadaljevanju
sem prišel prek spletne verzije časopisa Financial Times
po naključju do nekega članka, ki je obravnaval pojav tako
imenovanih pianistov, to so italijanski senatorji, dokumentirani
v trenutku, ko prek elektronskega sistema oddajajo glas
v imenu odsotnih kolegov.
V primeru glasovanja z dvigom rok, bi moral takšen pianist
dvigniti obe roki, kar bi bilo, če nič drugega, "korajžno"
dejanje čisto zaradi očitnosti takšne geste v dvorani. Vendar
bi tak analogen in nazadnjaški sistem glasovanja prav gotovo
ne omogočil osebkom, kot je senator Lucio Malan iz stranke
Naprej Italija, da se izkažejo z impresionantnim
trojnim glasom, razen če bi si seveda še pravočasno izposodil
famozno tretjo roko Stelarca. Nasprotno pa elektronski sistem
glasovanja omogoča nekatere stvari.
Očiten dokaz, da nove tehnologije dejansko olajšajo delo.
Torej, ta novica je sprožila moja razmišljanja o celem nizu
vprašanj. Če pustiva ob strani to zadevo, ki je pokazatelj
neverodostojnosti predstavniške ali parlamentarne demokracije,
sem ob spoznanju o propadu Lévyjeve teze zelo močno občutil
nemoč in istočasno tudi potrebo, da se tem temam temeljiteje
posvetim.
DQ.
DemoKino se norčuje tako iz domnevne
demokratične narave interaktivnosti kot iz današnje demokracije
tout court. V obeh primerih se zdi svoboda izbire neločljivo
povezana s samim mehanizmom odločanja, medtem ko je v resnici
prav mehanizem tisti, ki preprečuje demokracijo. Ali vidiš
kakšen izhod iz te slepe ulice?
DG. Za odgovor na to vprašanje bi morali
pozorno razmisliti o pomenu demokracije in tudi o pomenu
interaktivnosti. Koncept demokracije, ki je v zgodovinsko
in filozofsko nabit s pomenom, se zdi dandanes bolj prazen
kot kdaj prej, zgolj karikatura samega sebe, daleč od ideje,
ki jo želi narod vladar.
Če že kaj, potem se danes sledi narek ekonomije in trga.
Bolj logično bi bilo skovati nove izraze, kot na primer
"ekonokracija" ali "trgokracija". Beseda "demokracija" dobi
še bolj grotesken prizvok, kadar je izrečena misionarsko
ali, še slabše, kadar se identificira kot "dobrina", ki
jo izvozimo z "marketinško" akcijo, pri kateri je videz
embalaže bistveno pomembnejši od same vsebine. Kapitalizem
išče nove trge tudi za Demokracijo.
V umetniških delih, videoigricah, avtomatskih okencih na
banki ter v drugih "končnih" proizvodih, ki so definirani
kot interaktivni, je obojestransko delovanje, torej sprožanje
nekega procesa interakcije, zgolj navidezno. Namreč, v fazi
programiranja teh proizvodov so upoštevane številne možnosti,
ki so navkljub obsežnosti vendarle omejene, vnaprej preštudirane
in ustrezno programirane. Interakcija s temi napravami sproži
v uporabniku močan občutek obvladovanja stanja, samoodločanja,
ki pa je po natančnejši oceni pravzaprav zgolj navidezen.
Morda tiči tu razlog, zakaj se dejavnik interaktivnosti
tako dobro ujema z virtualnimi resničnostmi. V obeh primerih
se bolj ukvarjamo in bolj obremenjujemo z videzom kot z
resničnostjo.
Pa vendar obstaja neka oblika interakcije, vzajemne izmenjave
inputov, provokacij in informacij, ki se vrši med subjekti
v skupnostih - bolj ali manj širokih - tako v fizični realnosti
kot v kibernetskem prostoru. Interakcija med posamezniki
ali med skupki oseb se mi zdi veliko bolj zanimiva, veliko
bolj nepredvidljiva in ustvarjalna, predvsem če imamo interakcijo
za "povezovalno silo". Na vsak način je tudi ta vrsta interakcije
podvržena omejitvam, ki jih postavlja sistem, znotraj katerega
se interakcija odvija. Iz tega razloga se nekatere skupnosti
in kolektivi poskušajo osvoboditi takšne "tiranije" s postavljanjem
lastnih "pravil igre", ki so pogosto in namenoma diametralno
nasprotna in nezdružljiva s pravili igre "vsiljenega sistema".
Možen izhod iz te slepe ulice je morda tisti, ki ga predlaga
Hakim Bey v Tazu, vendar ostajamo v območju utopij
in idealizma.
DQ.
DemoKino povezuje osebne izbire
glavnega junaka z virtualnim parlamentom. In če končna izničitev
glasovanja osupne glasujoče, obenem vrača svobodo izbire
našemu junaku. Misliš, da obstaja konflikt med osebno svobodo
in kolektivno voljo?
DG. Po pravici povem, da se s tvojo trditvijo
ne strinjam najmanj iz dveh razlogov.
Prvi razlog je, da ob koncu DemoKina
glasovanje ni resnično izničeno, pač pa vprašanje, "What
about if I tell you that everything was defined in advance?",
ki ga zastavi klovn med požvižgavanjem melanholične popevkarske
melodije, v kiberglasovalca podtakne dvom, da je bilo vse
vnaprej določeno. Ne gre za trditev, pač pa za dvom.
V resnici se dogaja enako, ko volimo. Potem ko odvržemo
listek v skrinjico, imamo občutek, da smo izkoristili svojo
sveto pravico do glasovanja, ki je bila skozi stoletja težko
pridobljena z zelo pomembnimi družbenimi bitkami. Kakšne
pa so dejansko povratne informacije (feedback) in dokaz,
da je naš glas v resnici štet? Pravzaprav ne bi bilo prvič,
če bi izvedeli za volilno prevaro.
Drug razlog za moje nestrinjanje s tvojo trditvijo je dejstvo,
da "našemu junaku" nikakor ni vrnjena svoboda izbire.
On se gledalcu in volivcu predstavlja kot protagonist osmih
kratkih filmov, ki so že posneti, torej jih nikakor ni možno
spremeniti. Odločitve kibernetskega volilnega telesa vplivajo
na kronološko zaporedje tem, ki jih glavni junak obravnava,
ne pa na njegova dejanja. Torej, četudi bi se glavni junak
osvobodil volje volivcev, kakšno svobodo bi si pridobil?
Konflikt med osebno svobodo in kolektivno svobodo zagotovo
obstaja in je nesporno dejstvo. Edini način za odpravo tega
konflikta bi bil v nekakšni obliki "totalitarne volje".
Nemogoče.
DQ.
Če je Problemarket preučeval razvoj
politike v gospodarskem pomenu, je DemoKino refleksija na
politizacijo življenja. Ali misliš, da sta oba pojava povezana?
Kakšno je življenje v dobi biopolitike?
DG. Oba pojava sta nedvomno med seboj povezana,
po moji presoji.
Gospodarstvo je ujelo v svojo past politiko, ki ima neposreden
vpliv na vsakodnevno življenje.
Lahko bi rekli, da ekonomija, filtrirana skozi politiko,
narekuje pravila vsakodnevnega življenja. Prevlada ekonomije
nad politiko je reducirala demokracijo na zgolj formalen
obred, v katerem imajo najpomembnejšo vlogo interesi korporacij.
Največja pozornost je namenjena vzdrževanju stroja kapitalizma,
da se ta le ne bi zlomil. Središčna točka vsega ni človek,
pač pa preživetje sistema. Življenje je zato v dobi biopolitike
morda celo marginalna stvar, vsekakor pa je sekundarnega
pomena.
S
projektom DemoKino se nadaljuje tvoje sodelovanje z Antoniom
Caronio, s katerim sodelujeta od projekta Problemarket.
Od kod tolikšno ujemanje med vama in zakaj si izbral aktivista
in teoretika medijev za scenarista?
DG.
Ujemanje med menoj in Antoniom je nekaj, kar je raslo skozi
čas, skozi dialog in izmenjavo mnenj o najrazličnejših temah,
v glavnem družbenega pomena.
Z Antoniom se poznava od sredine devetdesetih let, iz časa,
ko sva se oba zanimala za vprašanja o človeškem telesu v
digitalni dobi ter o novih tehnologijah. V tistem času sem
prebral njegovo delo Il Cyborg, saggio sull'uomo artificiale
(Kiborg, esej o umetnem človeku) in v nadaljevanju tudi
njegovo Archeologie del virtuale (Arheologije virtualnega).
Obe knjigi sta me navdušili ne le z vsebino, pač pa tudi
z jasnostjo in sintezo povedanega.
Ko sem začel pripravljati DemoKino,
sem za scenarista izbral Caronio prav zato, ker sem vedel,
da lahko od njega pričakujem natančno, jasno in analitično
delo obenem. Vedel sem, da je Antonio seznanjen s temami,
ki sem jih želel obravnavati, prav zato, ker je on sam dejaven
kot aktivist.
Prav v tistem času, v dneh prvega evropskega socialnega
foruma v Firencah, je nastajal SocialPress,
dnevnik z lastnimi financami in neodvisno produkcijo, katerega
soustanovitelj je prav Antonio. Publikacija se ukvarja s
temami, ki so predmet politične debate, skozi pričevanja
družbenih mrež, skupnosti in oseb, soudeleženih v "gibanju
vseh gibanj". Prek Antonia sem prejemal izvode dnevnika,
to pa me je dokončno prepričalo, da bi bil Antonio idealen
scenarist za DemoKino.
Stopil sem z njim v stik, nato sva se srečala v Milanu.
Projekt je bil po obliki že dodobra definiran, glede vsebin
pa se je bilo treba še radikalno odločiti. Skupaj sva sestavila
seznam možnih tem za obravnavo, v nadaljevanju sva se prav
tako sporazumno odločila za osem končnih.
Takšna oblika sodelovanja se je izkazala kot intelektualno
zelo plodna izkušnja za obe strani. Mislim, da je zelo spodbudno,
če ustvariš neki "prostor interference", vmesno cono dialoga
in delovanja med osebami, ki so specializirane in dejavne
na različnih področjih.
Prevedla Martina Batistič.
Domenico Quarnata je umetnostni kritik
in kurator, ki živi in dela v Brescii in Torinu. Je urednik
revije Cluster in avtor knjige NET ART 1994-1998.
La vicenda di Äda'web, izdane pri založbi Vita
e Pensiero (Milano, 2004). Letos je bil kurator sekcije
GameScenes na festivalu Piemonte Share Festival
2005. Redno objavlja v e-zinu Exibart
in piše za Arte e Critica, Tk_Off,
Digimag,
Corriere
della Sera, Boiler, Noemalab, A minima, Titolo.
Nekaj odlomkov iz tega intervjuja je bilo objavljenih v
"La
democrazia diffusa? Una pagliacciata.", v "Exibart",
28. julij 2004, in tudi v "Exibart. Onpaper." Št. 16, str.
56.
|
